Dedek Mraz

Prepovedan je bil božič, božični večer. Prepovedana je bila družinska sreča. Da pokažem mlajšemu rodu, ki ni doživel te grobosti, kako hudi časi so bili: do božiča se ni smelo prodajati stvari, ki bi utegnile biti božična darila. Do božiča se ni smelo prodajati božičnih drevesc; tiste, ki so sami drevesca posekali, pa so kaznovali. Božični večer je bil najlepši čas za sklicevanje partijskih sestankov. Udbovski špiclji so hodili po cestah ter si zapisovali, kje praznujejo božični večer, da so lahko ljudi klicali na odgovornost. Posebej so bili na udaru uradniki in učitelji.

Dedek Mraz

Šele po božiču so razsvetlili mesta. V takšnem stanju so morali revolucionarji, komunisti vseeno ljudem dati nekaj, neko nadomestilo Božičku. Privlekli so Dedka Mraza, ki so ga uvozili iz Sovjetske zveze. Tam so boljševiki že v dvajsetih letih 20. stoletja pometli z božičem in je namesto božička otroke razveseljeval Ded Moroz, poslovenjeni Dedek Mraz. Naši boljševiki, ki so praktično kopirali vse, kar so počeli Sovjeti, so začeli na silo uvajati Dedka Mraza, ki v naših krajih nikoli ni bil doma.

V katoliških državah je običaj, da si ljudje voščijo vesele božične praznike, saj božič simbolno predstavlja začetek novega življenja. Pustimo zgodbe, njihovo resničnost ipd., bistvo je, da vsi pričakujemo konec teme in si želimo svetlobe, ki prihaja. Božič torej ni le verski praznik, pač pa je praznik vseh, ki si želimo svetlobe. Je tudi praznik kulture. Gre za resnično bogastvo. Pa vendar je v demokratični Sloveniji še vedno nekako neprimerno voščiti “vesele in blagoslovjene božične praznike”.

Ne samo, da s prihodom demokracije Božičku ni uspelo nadomestiti sovjetskega Dedka Mraza, ampak se je zgodilo celo nekaj povsem nepričakovanega: Dedek Mraz se vedno bolj utrjuje. Še vedno kraljuje v vrtcih, šolah, mestnih trgih, povorkah in sprevodih. Dedek Mraz potuje po Sloveniji, spremlja pa ga ponarodela pesem “Siva kučma, bela brada” …

Vse, kar smo Slovenci ustvaril v tisočih letih, je šlo v pozabo. Komunistična država veselo slavi Dedka Mraza, dasiravno pri nas uradno že trideset let ni več komunistov. Da pa komu slučajno ne bi padlo na pamet, da bo ime tega praznika oziroma svetega večera pisal z veliko začetnico, je poskrbel pravopis, ki nam ukazuje, da se božič piše z malo začetnico.

Dedek Mraz Živi pod Triglavom

Dedek Mraz je oblečen v plašč iz ovčjega krzna s slovenskimi vzorci, na glavi ima tradicionalno slovensko polhovko, v roki pa sprehajalno palico. Živi pod Triglavom, otroke pa obdaruje v noči na 1. januar ali v tednu pred novim letom. Zadnja leta ponekod obdaruje tudi na božično jutro, odvisno od tradicije v posameznih družinah. Njegovo podobo je leta 1953 ustvaril slikar Maksim Gaspari, v primerjavi z Božičkom je bolj dovršen in umetelen.

Kot je v članku Oris prvih let praznovanja novoletne jelke v Sloveniji zapisala etnologinja Nena Židov, je bil Dedek Mraz kot lik del praznovanja novoletne jelke. To praznovanje so prvič v povojni Jugoslaviji po sovjetskem zgledu organizirali v Ljubljani leta ob izteku leta 1947 in začetku leta 1948.

V Slovenijo je bil Dedek Mraz prenesen iz Rusije po 2. svetovni vojni, ko je takratna oblast skušala odpraviti cerkvene praznike in skladno z novo ideologijo uvesti nove. Najprej je prišlo do ločitve praznovanja božiča in novega leta in zamenjave božične jelke z novoletno. Leta 1948 so prvič organizirali program za praznovanje ob novoletni jelki, v katerem je bil ključen nastop Dedka Mraza.

Z informbirojem pa se je morala ruska podoba Dedka Mraza seveda spremeniti, zato se je razvila ideja, da je naš dedek Mraz doma na Triglavu in naj bi se zato imenoval oča Triglav. Spremljali naj bi ga gamsi, vile, snežinke, planike in planšarji. Spremenila se je tudi njegova podoba, ki mu jo je l. 1952 dal Maksim Gaspari: s sivobelimi lasmi, košato brado, ovčjim kožuhom in plaščem s slovenskimi ljudskimi ornamenti. Beli mož »rdečega izvora« je sicer nekoliko spremenil podobo, obveljalo je tudi prepričanje, da prihaja s Triglava, ime Dedek Mraz pa je vseeno ostalo.

Ena prvih pesmic, ki jo znajo zapeti otroci, je pesmica Janeza Bitenca Siva kučma, bela brada … Duh dobrega Dedka Mraza je sicer izpostavljen ideološkim viharjem, pa vendar ostaja v zavesti naroda kot dober dedek, ki nam na prestopu v novo leto seveda prinaša darila.